BRANJE_arhiv

Patchett, Ann BELKANTO

V neki južnoameriški državi se v rezidenci podpredsednika tare gostov. Praznujejo podpredsednikov rojstni dan. Roxanne Coss, svetovno znana operna pevka, je v središču pozornosti. Nenadoma v vilo vdrejo teroristi. Vsi gostje – 91 jih je, skupno z natakarji in kuharji, se morajo uleči na tla. Iz zgornjega nadstropja pripeljejo še tri podpredsednikove otroke z vzgojiteljico. Teroristi, stari od 14 do 45 let, obvladujejo položaj. Hoteli so ugrabiti predsednika, a se morajo zadovoljiti tudi z manj vplivno osebo. Postavijo zahteve. Izpustitev zapornikov, letalo, prevoz do letala in drogo. Po preteku enega dne se nekoliko omehčajo. Nekaj zapornikov izpustijo potem, ko so med njimi izbrali 39 moških talcev in eno žensko, Roxanno. Življenje in razvoj dogodkov v naslednjih dneh avtorica prikaže v posebni luči. Teroristi le niso tako zelo grobi, pokažejo nekoliko razumevanja. Med talci in njimi se tkejo celo naklonjene vezi. Ugrabljeni preživljajo težke trenutke, so pogumni, močni, si pomagajo, a grožnja in nevarnost, ki visi nad njimi, postaja iz dneva v dan bolj zaskrbljujoča. Vsak po svoje, ljudje različnih poklicev, različnih značajev, se trudijo ublažiti položaj, prispevati nekaj pozitivnega in dobrega. Roxanne prepeva, duhovnik opravlja svoje poslanstvo. Vzbrsti tudi ljubezen.

Lahkotno in prijetno branje iz zbirke Za lahko noč.

Knjiga ima 350 strani. Prevedel jo je Jože Stabej. (Ljubljana: Prešernova družba, 2004)

Yerby, Frank GILLIAN

Ameriški pisatelj Frank Yerby, rojen 1916. leta v Georgiji, je začel pisati med drugo svetovno vojno. Z milijonskimi nakladami prodornih knjig je zaslovel po vsem svetu.

Gillian najdejo nekega dne umorjeno. Pripovedovalec, njen znanec, se je pred nekaj dnevi vrnil iz Londona, kjer je preživel celih osemnajst let. Življenje, ki ga je pustil za seboj, mu je še vedno za petami. V Birmighamu se počasi vključi v visoko družbo, spoznava prednosti slave in bogastva na eni strani ter nemoč in revščino ljudi na drugi. Tudi sam ni imel lahke mladosti. Zasleduje ga težak občutek ob pogledu na izmučene, znojne delavce, ki so bili zaposleni v rudniku, kjer je vladala pasja vročina. Brat prizna, da je zakrivil umor Gillian. Pripovedovalec nosi pri sebi beležnico, kamor si je vsa leta zapisoval dogodke. Rad bi rešil brata pred izvršitvijo kazni. Obsojen je na obešanje. V proces je vključenih več oseb. Izmenoma zgodbo gradijo in razpletajo Hera, Geoffry, Michael, John.. Tragična pripoved, ki odkriva dogajanja v tedanji družbi, v času, ko si je kapitalizem v Ameriki utiral svojo pot. Zgodba je doživeto in napeto napisana.

Knjiga ima 346 strani. Prevedla jo je Marinka Kosec. (Maribor: Obzorja, 1976)

POLETJE V ZGODBI, 2.

V knjigi Poletje v zgodbi, 2. so zbrana dela devetih avtorjev, znanih in priznanih nagrajencev. Avtorji se bralcu predstavijo s kratko prozo, skrbno izbrano, učinkovito, berljivo.

V zgodbi Nekaj po polnoči avtor Jani Virk opisuje nezadovoljnega moža štiridesetletnika, ker se mu v življenju ni uresničilo nič od tistega, kar si je želel. Iz trafike opazuje življenje, ki se odvija na ulici. Katja se mu približuje in mu obljubi, da se bo po uri tenisa oglasila pri njemu na verandi, kjer bo igral na violino.

Aleksandar Hemon, Sarajevčan, se v Čebelah I. del, spominja očeta, mladosti in bere ter ocenjuje njegovo 21 strani dolgo pisanje. (prevedel Tadej Čater)

Sonja Porle v zgodbi Zaljubljeni moški pričara vzdušje skupini znancev, ki so v Afriki priče srečanju Mandele s princem Charlesom.

Michal Viewegh, češki pisatelj, v Uganki pravi, da se v glavi Jakuba utrine nova misel in velika odločitev. Eva in ne Kamila. (prevedla Nives Vidrih)

Miha Mazzini v črtici Molče mojstrsko prikaže približevanje in zbliževanje dveh ljudi. Popolna tujca. On samski, zaposlen, vajen ženskega sveta, ona nezadovoljna mati z otrokom.

Miljenko Jergović, rojen v Sarajevu, v črtici Asag poseže v družinsko življenje. Ob rojstvu hčerke razmišlja o njeni prihodnosti in o rodovnem nasledstvu. (prevedla Maja Novak)

Drago Jančar v zgodbi Lucijine oči posega v svet umetnosti. Lucija, študentka živilske tehnologije, se nekega jutra prebudi v sobi slikarja Milana Raka. Odkrije mu smisel njegovih umetniških del in s tem odpre tudi sebi vrata v svet.

Radek Knapp, Poljak, v zgodbi Miss Poljske 2002 na “šaljivi in nabrit” način pripoveduje o dogodkih ob izboru Miss Poljske 2002. Tistih za zaveso in pred njo.

Janice Galloway v Zdravilu prikazuje življenje in vzdušje na psihiatričnem oddelku neke bolnice. (prevedel Andrej E. Skubic)

Knjiga ima 248 strani. (Ljubljana: Delo, Cankarjeva založba, 2003)

Wouk, Herman NE MOTITE KARNEVALA

Ameriški pisatelj Herman Wouk, znan po delih Upor na ladji Caine, Youngblood Hawke, je tudi v delu Ne motite karnevala potrdil svojo priljubljenost in slavo.

Norman Paperman, reklamni agent, se naseli na karibskem otoku Amerigo. Nekaj znancev, ki tukaj že živijo, mu pomagajo prebroditi prve težave. Kmalu si opomore in kupi hotel, kamor prihajajo turisti od vsepovsod. Živahno, družabno življenje, vrstijo se zabave. V hotelu se naseli tudi znana filmska igralka, lepa, a nesrečna, kajti njena slava iz dneva v dan bledi. Ljubezenska afera si utira svojo pot. V pečinah in sipinah otoka Ameriga, ki se dviga iz morja, pa so skrite pasti.

Knjiga ima 450 strani. Prevedel jo je Marijan Tavčar. (Murska Sobota: Pomurska založba, 1975)

Ritheu, Jurij SANJE V MEGLI

Jurij Ritheu se je rodil leta 1930 na Čukotskem polotoku, na skrajnem severovzhodnem delu Azije, v Enminu, majhni vasici na bregu Severnega ledenega oceana. Čukči, narod, katerega pripadnik je avtor knjige Sanje v megli, živijo v posebnih geografskih razmerah, s svojo kulturo, jezikom, svobodo. Svoj način življenja so zadržali pozno v dvajseto stoletje. Šele v drugi polovici 20. stol. je v tej mali deželi zaznati premike. Dobili so prve izobražence, se seznanili s prednostmi moderne civilizacije. Juriju Ritheu se je ponudila priložnost, da je odšel na študij v Leningrad in se posvetil pisanju. Njegov mali narod je postal znan po svetu. Sam ostaja fenomen. Zvest svojemu izročilu.

Septembra 1910 ob zaledeneli obali odjekne eksplozija. Zgodila se je nesreča. Na ladji vkleščeni med skladovnice ledu, mornar John McLennan obleži ranjen. Roke ima razmesarjene. Hitra pomoč bi mu rešila življenje. Čukči, narod, ki prebiva v malem zaselku blizu morja, mu prihitijo na pomoč. Ker je bolnica predaleč, se nastanijo v jarangi, kjer mu domača zdravilka, šamanka nudi prvo pomoč. Ostane živ. Mornar ima namesto rok štrclje. Ko se vrnejo k morju, ladje ni več. Odplula je. John ostane pri Čukčih. Počasi se uživlja v novo življenje, spoznava naravo, nove ljudi, njihovo kulturo, običaje, navade, njihovo notranjost. Spoprime se z življenjem, nauči se uporabljati roke takšne, kot so mu ostale po operaciji. Z njimi zna streljati, loviti tjulne, se preživljati. Prijatelji, Čukči, mu pomagajo. Čuti njihovo dobroto, plemenitost, poštenje, moralnost. Počuti se svobodnega. Osvaja njihov jezik, vsak dan jim je bliže. Ne pogreša “civilizacijskih” normativov, to kar doživlja pri Čukčih, mu pomeni mnogo več. Tu prevladuje požrtvovalnost, nesebičnost, srčnost, spoštovanje. Bogastva ne potrebujejo. Vse, kar imajo, si razdelijo med seboj. Iz zunanjega sveta prihajajo ljudje. Polarne lisice so vabljiv zaslužek.

Knjiga je zelo zanimiva. Bralec je navdušen od prve do zadnje strani. Pisateljski dar avtorja je več kot potrjen.

Knjiga ima 382 strani. Prevedel jo je in spremno besedo napisal Janez Stanič. (Murska Sobota: Pomurska založba, 1988)

Woods, Stuart NA DNU JEZERA

Ameriški avtor pisec srhljivih kriminalk, je tudi v knjigi Na dnu jezera potrdil svoj sloves. V kočico, zgrajeno na eni od prelepih parcel ob umetnem jezeru Sutherland v predelu severne Georgie, se naseli Howel, da bi v miru napisal knjigo. Življenje tam ni bilo mirno, kot je pričakoval. Kmalu se znajde v središču dogajanj. Skrivnostna videnja, ki jim ni priča samo on, temveč tudi Škotka, ga vznemirjajo in pritegnejo radovednost. Pisanje knjige mu ni več zanimivo, svojo pozornost prične posvečati okolici in vsemu, kar se tu dogaja. Z dna jezera odsevajo nenavadne podobe. Odloči se, da pride skrivnosti do dna. Najprej mora najti zemljevid, ki prikazuje položaj vasi in pokrajine, še preden je bilo jezero zgrajeno. Pri raziskavah mu je v pomoč prijateljica.

Napeto, vznemirljivo branje, ki ga bralec ne more odložiti, dokler knjige ne prebere do konca. Nevarnosti, skrivnosti, zapleti. Branje, ki človeku včasih pomaga, da se odpočije od vsakdanjih skrbi.

Knjiga ima 386 strani. Prevedel jo je Mart Ogen. (Ljubljana: Prešernova družba, 1991)

Remarque, Erich Maria NEBESA NE POZNAJO IZBRANCEV

Erich Maria Remarque se je rodil leta 1898 v Osnobrücku. Umrl je leta 1970. V svojem romanu Na zahodu nič novega opisuje dogodke iz 1. sv. vojne. Znana so njegova dela Trije tovariši, Slavolok zmage, Iskra življenja, Vrnitev, Črni obelisk …

Nekega zimskega dne se v sanatoriju Bella Vista, zgrajen v čudoviti dolini, obkroženi z gorami, srečajo Clerfayt, dirkač, ki se je pripeljal v rdečem športnem avtomobilu, Hollmann, ki se je zdravil za jetiko, in Lillian, ki je obolela na pljučih. Oba Hollmann in Lillian, imata za sabo težke čase, čase vojne, ponižanj, strahu, siromaštva, razočaranj. Od takšnega življenja do bolezni je le slab korak. Lillian se v zdravilišču počuti utesnjeno, kot bi živela v taborišču. Pravila večkrat prekrši. Zdravniško osebje izredno lepo skrbi zanjo, vendar jo to še bolj duši. Od časa do časa umre kakšen pacient, kar jo še bolj vznemirja. Ni še pripravljena na vdajo. V sebi čuti življenje. Rada bi doživela še kaj lepega. Čeprav ima rada Borisa, ki se tudi zdravi, se odloči in odpotuje s Clerfaytom. Nič več ne čuti bolezni. Usodo bo izbrala sama. Ve, da so izvidi zelo slabi. “Če ima nekdo v ječi izbiro, da lahko leto dni živi svoboden in potem umre, ali da propade v zaporu – kaj naj stori,”odgovarja Borisu, ki jo skuša zadržati. Clerfayt je drugačen. Ne obremenjuje se s pretirano skrbjo za njeno zdravje. Tudi sam živi drugače, od dirke.

Družbeni roman, berljiv, poln življenjskih resnic, misli. Pogovori, ki “opredejo človeka kot pajčevina,” govorijo o smislu življenja.

Knjiga ima 259 strani. Prevedel jo je Branko Avsenak. (Maribor: Obzorja, 1977)

Paasilinna, Arto TULEČI MLINAR

Finski pisatelj Arto Paasilinna ni znan samo v svoji domovini, njegova dela so prevedena v mnoge svetovne jezike. Za svoje vsebine izbira zanimive teme. Pripoved pa vedno popestri s finskim humorjem in duhovitostjo.

Gunnar Huttunen kupi ob Sunnkosiju star mlin, ga popravi in mlin začne delati. Izdeluje tudi skodle. Ob cesti blizu pokopališča obesi obvestilo o svoji dejavnosti in vaščani ga prično obiskovati. Vedno jih zna tudi razveseliti z raznimi vragolijami. Ima pa čudno navado. Rad zavija kot volk. Tuljenje in zavijanje je bilo tako boleče, da so vaščani, posebno mladi, kar otrpnili od strahu. Drugačnost, nenavadno obnašanje in njegovo razmišljanje vaščane vznemiri. Naleti na nerazumevanje. Nekega dne pa mlinar po spletu nesrečnih okoliščin postane nasilen in ga vaščani, ki že dolgo časa dvomijo glede njegove prištevnosti, zaprejo, od tam pa ga policaj odpelje v umobolnico. Iz bolnice pobegne, a domov ne more. Kako preživeti?

Pisatelj je v resnici mojster v svojem načinu pripovedovanja. Skozi lahkotno zgodbo se zrcali pristen finski humor, ki pa bralca ne pusti neprizadetega. Ostane trpek priokus. Avtor je znan tudi po delih Zajčje leto in Gozd obešenih lisic.

Knjiga ima 214 str. Prevedla jo je Jelka Ovaska. (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2003)

Coelho, Paulo ENAJST MINUT

Brazilskega pisatelja Paula Coelha bralci poznajo po številnih prevodih njegovih del v slovenščino. Pisatelj obravnava zanimive zamisli in teme s poglobljeno, duhovno vsebino.

V knjigi Enajst minut pisatelj Paulo Coelho pripoveduje zgodbo o Mariji, dekletu iz Brazilije, razočaranim nad življenjem, saj ji ni uspelo najti in zadržati pravega fanta. Njena želja po romantični ljubezni se ni uresničila. Nekega dne odide v Rio de Janeiro, da se za nekaj dni odpočije. Tam sreča nekega Švicarja, ki ji v svojem hotelu ponudi delo plesalke sambe s kar dobrim zaslužkom. Dekle sprejme ponudbo in tudi mati se strinja z njenim odhodom. Obe upata, da se bo Marija prebila iz revščine in se vrnila v Brazilijo bogata, morda se bo celo bogato poročila. V Ženevi pa ne gre vse tako, kot si je predstavljala. Ker prekrši pravila se znajde na cesti. Marija pristane v nekem drugem hotelu kot prostitutka. Ljudje tega ne bodo izvedeli, ker je to le eno obdobje v njenem življenju. Nihče je ne bo obsojal – razmišlja in piše dnevnik. Vse lepe želje, pričakovanja, sanje o ljubezni ostajajo skriti na njegovih straneh. Dnevnik postaja iz dneva v dan zajetnejši, je poln izkušenj, zaključkov, predsodkov, mnenj, doživetij … Nekega dne pa se ji želja uresniči. Čeprav izkušena v ljubezenskih zadevah, se zave, da pravzaprav ne ve, kaj je to – spolnost. Je bilo mogoče, da je do srečanja dveh duš prišlo že mnogo prej, na duhovni ravni? Slikar Ralf in Terence jo vodita vsak po svoji poti. Kdo je pravi?

Knjiga ima 232 str. Prevedla jo je Blažka Müller Pograjc. (Ljubljana: V.B.Z., 2003)

Kiš, Danilo VRT, PEPEL

Danilo Kiš, rojen leta 1935, je do svojega trinajstega leta živel na Madžarskem, kamor je družina leta 1942 pobegnila iz Novega Sada. Leta 1947 so bili preseljeni na Cetinje, kjer se je vpisal na likovno šolo, pozneje pa je študij nadaljeval na gimnaziji. Po maturi se je vpisal na beograjsko univerzo, kjer je diplomiral iz primerjalne književnosti. Zadnja leta živi v Parizu.

Roman Vrt, pepel je avtobiografska pripoved. Spomini dečka, ki jih pripoveduje sam, segajo daleč nazaj v otroštvo. Obudi spomine na družino. Očetov lik, že kar mistificiran, zaživi pred bralcem v vsej svoji veličini, v dobrem in slabem. Šahist, pesnik, svetnik, pogumen in vztrajen v svojih idejah, pijanec, anarhist. Zaradi njegovih izjav in peresa družina trpi posledice. Aretirajo ga in odpeljejo. Nikoli več se ne vrne. Čeprav odsoten, ima Andreas občutek, da je oče še vedno v njegovi bližini, da sta povezana še bolj. Že od otroštva v sebi bije hud boj s smrtjo, po izgubi očeta pa se boj še poglobi in nadaljuje v morastih sanjah. Težko otroštvo, oče, kovan v zvezde in mati, ki hoče sinu na svoj način pomagati, sestra Ana in drugi, oblikujejo dečkovo notranjost; njegov odnos do družine, časa in sebe, rodi sadove in prebije na dan v obliki pesmi. “Mama napisal sem pesem.” “Lakota rodi prefinjenost, prefinjenost rodi ljubezen, ljubezen rodi poezijo.”

Umetniško napisano delo, izredno tankočutno izrisani značaji oseb. Besede, ki vrejo, segajo v globino duše in v razmišljanje.

Knjiga ima 157 str. Prevedel jo je Miha Avanzo. Spremno besedo ja napisala Julija Uršič. (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2003)

Libera Antoni MADAME

Antoni Libera se je rodil 1949 v Varšavi, kjer je končal študij romanistike in doktoriral, pozneje pa se je ukvarjal predvsem s prevajanjem in uprizarjanjem Becketta. Roman Madame je postal zelo priljubljeno branje, izšel je v visokih nakladah, v več izdajah in bil tudi nagrajen.

Najstnik, gimnazijec, pripovedovalec zgodbe, išče samega sebe. Udejstvuje se na več področjih. Igra klavir, hodi v gore. Ustanovi ansambel, igra v gledaliških igrah, bere knjige. Vso pozornost pa posveča profesorici francoskega jezika – madame. Lepi, hladni, ponosni, nedostopni Snežni kraljici. Ravnateljico obožujejo vsi študentje, znajo jo pa tudi neusmiljeno obrekovati. Vse pa zanima njeno osebno življenje. Pripovedovalec raziskuje njeno preteklost preko zapisanih virov, pogovorov z njenimi znanci. Marsikaj zanimivega odkrije. Snežna kraljica ni nič več tako vzvišena, nedosegljiva, oddaljena. Spozna, da je ženska, ki ima tudi šibke strani, zagrenjeno življenje. Prejšnje občutke izrinejo novi. Spoštovanje, občudovanje, sočutje. Čustva, ki mu zvežejo roke in ustvarijo pekel. Sam sebe ceni premalo. Želi ustvarjati like, pisati. Boji se, da bi Madame razočaral, jo odbil, če bo opazila njegove pomanjkljivosti. Ob dogodkih v sedanjosti, družbenem in političnem ozadju tistega časa, s pomočjo literature in umetnosti, najstnik zori in odrašča. Liki, ki jih bo ustvaril, bodo lepši, kot bi bili v resničnem življenju.

Pisatelj z živo besedo oblikuje svoje osebe. Bralce osvoji s pripovedovanjem, da se vživijo v romantično zgodbo, doživljajo s pripovedovalcem njegove težavne strani odraščanja, ki je dokaj kritično, včasih celo groteskno.

Knjiga ima 415 strani. Prevedel jo je in spremno besedo napisal Niko Jež. (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2003)

Paemel, Monika van RAZLIKA

Flamska pisateljica Monika van Paemel je predstavnica književnosti v nizozemskem jeziku. Dobitnica je številnih nagrad. V Sloveniji je znana tudi zaradi svojega zavzemanja o domicilu nad lipicanci. Kot humanitarna delavka pa je postavila na noge 12 centrov za begunce. Pet let je predsedovala Akciji za Balkan, flamskemu delu humanitarne akcije, ki jo je leta 1992 ustanovil Splošni zbor belgijskih mest in občin za pomoč žrtvam vojn v nekdanji Jugoslaviji.

Monika van Paemel se z Lucasom, Johnom in Marcom, strokovnjakom in humanitarnima aktivistoma odpravi na pot svoje misije – opraviti inšpekcijo begunskih centrov in različnih humanitarnih projektov. Še preden se je podala na pot, si je nabirala znanje iz fotografij, poročil mirovnih misij, televizijskih programov in se čimbolj seznanjala s kulturnimi, političnimi, gospodarskimi, vojnimi razmerami, kar je med potjo v živo spoznavala s srečanji s prebivalci pokrajin, begunci, se soočala z njihovim trpljenjem, mišljenjem, odnosom do spoprijemanja z vsakdanjostjo in preteklostjo, do soljudi in zunanjega sveta. Zgodbe, ki jih je poslušala, so jo zadele globoko v srce. Kot uteha je ob njej bil ves čas konj, lipicanec, Sighy, ki zna plesati na Mozartovo glasbo. Zgodbe o lipicancih in o deželi, kjer živijo omenjeni konji, je v njihovo družino prinesel ded, ki je v Sloveniji služil kot vojak v 1. sv. vojni. Od takrat je ves čas živela v njej želja videti to lepo deželo. Želja se ji je uresničila. Za kratek čas se ustavi v Sloveniji. Njeni opisi naše dežele in doživetja so izredno lepo predstavljeni. Potuje preko Nemčije, Avstrije, Slovenije, Hrvaške, Bosne, vse do Sarajeva. Z avtom, peš, s konji. Ob vsem, kar je videla, slišala, doživela, ob znanju, ki si ga je že pridobila pred prihodom, ob vsem bogastvu kulture, verstev, narave ugotavlja razlike med narodi. Tudi na svojo domovino ne pozabi med potjo. Ves čas jo spremljajo spomini na domačo zemljo, deda, babico, na svojo družino, na lepe trenutke, ki jih ponovno podoživlja v svoji notranjosti. In konj Sighy je stalno ob njej.

Avtorica, razgledana, poučena o razmerah na ozemlju bivši republik Jugoslavije in Evrope, čustveno, a realno s svojimi razmišljanji in vtisi predstavlja svojo pot misije, na kateri se sooča s težkimi, bolečimi in trpkimi razmerami. Končna postaja je Sarajevo, za katerega pravi: “Tam, kjer so odpovedali možgani, preostane le srce. In srce Bosne je Sarajevo.”

V spremni besedi Boris A. Novak predstavi pisateljico, flamsko književnost, flamsko kulturo, zgodovino, jezik.

Knjiga ima 362 strani. Prevedel jo je in spremno besedo napisal Boris A. Novak. (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2003)

Morgan, Marlo IMENOVALI SO JO DVOJE SRC

Avtorica romana, zgodbe o resničnih doživetjih med avstralskimi domorodci, si je že od nekdaj želela obiskati Avstralijo. Privlačila jo je socialna medicina povezana s tradicionalno, vključno z alternativnimi zdravilci. “Bralec naj v moji zgodbi sam prepozna sporočilo zase,” je zapisala v predgovoru. In naj se dotakne njegovega srca.

Nekega soparnega oktobrskega dne se avtorica po prvih preizkušnjah z domorodci odpravi na pot preko puščave. Pohod naj bi trajal nekaj mesecev. Ko se je znebila vseh nepotrebnih oblačil, je skoraj gola in bosa zakorakala v neznano. Med potjo so ji spremljevalci zdravili hude bolečine, ki jih je čutila na ranjenih in ožganih podplatih, z zdravilnimi rastlinami, ki so jih nabirali spotoma. Obenem so jo prepričevali, naj ne misli na bolečine in pozornost usmerja drugam. Domorodci so ji odkrivali svoj način življenja, mišljenja, način prehranjevanja, svoje običaje in navade, odnos do življenja, do božje Enosti. Spremlja jih slabo vreme; puščavske muhe neusmiljeno zaplešejo. Navdušena je nad njihovimi posebnostmi in ko se malo nauči njihovega jezika, jih vse bolj razume. Posebej pa jo zanima zdravilstvo in način zdravljenja. Spozna, da so na tem področju veliki strokovnjaki, ker so uspešni, saj jih pestijo le redke degenerativne bolezni in živijo visoko v starost. Tudi sama jim pripoveduje o svoji kulturi in naleti le na obzirnost.

Dragocena spoznanja, nove vrednote in prepričanja, so “stopnice k njeni biti, na višji klin duhovne lestvice.” Zdravljenje telesa je obvezno dopolniti z zdravljenjem obolele biti. Domorodci ji zaupajo nalogo, ki naj jo ponese v svet.

Knjiga ima 216 strani. Prevedla jo je Vera Čertalič. (Nova Gorica: Eno, 1996)

Michener, James Albert KARAVANE

Eden najbolj branih in prevajanih ameriških pisateljev je James Albert Michener. S svojimi deli ne osvoji bralca samo z liki svojih junakov, temveč tudi z resničnim okoljem, kamor jih postavi. Znan je po delih Zaliv, Havaji, Vrnitev v otroški raj, Sayonara. Njegov način pripovedovanja je delno izmišljena zgodba, delno dokumentirano gradivo. Bralec si ob branju pridobiva znanje.

Marku Millerju, ki je zaposlen na ameriškem veleposlaništvu v Kabulu, dodelijo nalogo, da razišče okoliščine in ugotovi, zakaj in kam je izginila Ellen Jaspar, tretja žena Nazrulaha, afganskega poslovneža. Imeli so podatke, da si je že poprej želela zapustiti Afganistan in se vrniti domov, a ji mož tega ni dovolil, zato se je odločila za pobeg. Po podatkih meje ni dosegla. Izginila je nekje na poti. Pomemben mož, Šah Kan, je razpolagal še z dodatno vestjo, a te govorice bo moral preveriti sam. Na poti bo moral dobro opazovati okolico in imeti na široko odprte oči in ušesa.

Avtor je veliko potoval po svetu, obiskal je tudi Afganistan, zato so opisi krajev, ljudi, pokrajin, življenja resnični, živi, avtentični. S svojim poznavanjem dežele, bralca seznani z njihovo kulturo, gospodarskimi in političnimi razmerami, o nasprotjih med prebivalci, o vlogi oblasti, odnosi med tujci in do tujcev, vlogi in položaju žensk v družini, vloga moža; o njihovih običajih in navadah. Kot da se je čas ustavil nekje v davnini, le tu in tam se zasveti kakšna sodobnost – razmišlja Miller, ko potuje iz mesta v mesto. Mesta so opisana v vsej svoji veličini arhitekturne in zgodovinske posebnosti. Pridruži se karavani, skupini ljudi, ki potuje v notranjost, v puščavo. Značaji ljudi se ostrijo, razmere postajajo zaskrbljujoče, puščava pa vse bolj skrivnostna, kruta, polna presenečenj in nevarnosti ter čarobnosti.

Knjiga ima 386 strani. Prevedel jo je in spremno besedo napisal Janez Stanič. (Ljubljana: Prešernova družba, 1990)

Jelinek, Elfriede UČITELJICA KLAVIRJA

Efriede Jelinek se je rodila leta 1946, odraščala je na Dunaju, kjer je študirala glasbeno umetnost, kasneje pa še umetnostno zgodovino. Za svoja dela je prejela več nagrad, Nobelovo za leto 2004. Je predstavnica feministične literature. Po knjigi Učiteljica klavirja je bil posnet tudi film.

V knjigi Učiteljica klavirja bralec z zanimanjem sledi delno avtobiografski pripovedi z izrazitim poudarkom na odnosu mati – hči. Hčerka Erika poučuje klavir na dunajskem konservatoriju. Čas, ki ga ne preživi v šoli, med učenci, v glavnem preživlja doma, v stanovanju, kjer živi z materjo. Stalno sta si v laseh. Dan za dnem se vrstijo prepiri, izpadi, pikra obmetavanja. Mati ukazuje, hči ji nasprotuje. Za vsem pa se skriva materina odločna želja, da hčerka postane vrhunska pianistka, kar si želi tudi Erika sama. Priganja jo na vse načine. Zaradi vzdušja doma je Erika do svojih učencev ukazovalna, zahtevna, stroga, jih terorizira, občuti celo prezir. Večkrat z materjo ali sama odide v mesto, opazuje življenje, ljudi, okolico. Dunaj, središče glasbe, mesto kulture, arhitekturnih lepot! Z visoko družbo; družba, kamor bi se rada kot vrhunska umetnica povzpela tudi Erika, je prikazana z vsem sijajem. A za kulisami obstaja tudi drugačna, trpka stran. Pisateljica, ki je dobra poznavalka glasbe, bralca odpelje v svoj svet, svet, kjer zvenijo tipke z Brahmsovo, Schubertovo, Schumannovo glasbo, z izredno globino in poznavalsko strokovnostjo. Občutki, ki ostajajo za vedno.

Med študenti izstopa Walter Klemmen. Je nadarjen za glasbo in prijeten mladenič. Se bo Eriki spremenilo življenje. Med njo in mater se bo vrinil moški, nov človek. Kakšna bo reakcija matere? In kako se bo spoprijela z novimi čustvi in občutki Erika?

Odkritosrčna pripoved o nekem osebnem življenju, prisotno je veliko glasbe, Dunaj s svojo podobo. Zgoščeno napisana zgodba, stilno umetniško dodelana – vse to bo pritegnilo bralca in mu vzbudilo zanimanje.

Knjiga ima 317 strani. Prevedla jo je Martina Cajnkar. (Ljubljana: Študentska založba, 2003)

Serbezovski, Muharem ZA DEŽJEM PRIDE SONCE

Muharem Serbezovski se je rodil v romski družini v romskem naselju Topani pri Skopju. Obiskoval je makedonsko osnovno šolo, pozneje se je posvetil petju in muziciranju.

Eden prvih romskih izobražencev v Makedoniji je slovel po svojih sposobnostih pripovedovanja povesti iz romskega življenja in bil je velik učitelj osnovnošolcev.

V knjigi Za dežjem pride sonce sta predstavljena dva romana: Pisani diamanti in Cigani A kategorije. V obeh delih, ki se po svoje dopolnjujeta, avtor z besedo in jezikom, ki je poln romskih izrazov, s čimer je bralcu še bolj približal življenje svojega ljudstva, prikazuje njihove običaje, navade, kulturo, navezanost na tradicijo, družino, skupnost. Mlad fant, močno navezan na očeta in deda, doživlja svoj vsakdan, spoznava, da zunaj “mahale” obstaja drugačen svet. V svojem svetu se drži pravil, se podreja zakonom, posluša in uživa ob zgodbah o mitih, vampirjih. Mirno sprejema naporne selitve. Prisotna je tipična romska miselnost. Predstavnika te miselnosti sta oče in ded, ki pa sta že protislovna. Nekateri si želijo drugam, stran iz vsakdana, drugi so še močno ujeti v svoje korenine. Tudi okolica, kamor Romi včasih zahajajo, vpliva na razpoloženje in večkrat položaj zaostri.

V drugem delu deček odraste v moža. Ljubezen, obveznosti, želja po skupnem, družinskem življenju, prinašajo nove zaplete in spoznanja. Iz celotnega dela pa veje iskreno, globoko spoštovanje do svojega rodu; odsev pravega, resničnega življenja. V njem lahko zaslutimo željo po spremembah, po vključitvi v moderni svet, kar pa Romom iz dneva v dan vse bolj uspeva.

Kniga ima 271 str. Prevedla jo je Danila Hradil Mohar. Spremno besedo je napisal Denis Poniž. (Murska Sobota: Pomurska založba, 1986)

Ludwig, Emil NIL – ŽIVLJENJE NEKE REKE

Emil Ludwig se je rodil leta 1881 v šlezijskem mestu Breslan, danes poljskem Wroclawn, v judovski družini. Študiral in doktoriral je iz prava; prestopil je v krščanstvo, živel je v Švici in se 1940 umaknil v ZDA. 1945 se je vrnil v Švico, kjer je leta 1948 umrl. Ukvarjal se je z dopisništvom, bil Roosveltov svetovalec. Pisal je pesmi, drame, eseje. Pisal je romane, predvsem zgodovinske in življenjepisne, bil je tudi prevajalec. Nekaj njegovih del je prevedenih tudi v slovenščino.

Nil – življenje neke reke je knjiga, ki jo bo bralec prebral z zanimanjem. Prinaša nešteto podatkov, odkritij, znanja, na dostopen, privlačen način. Ep o Nilu, ki vijuga vzdolž afriških dežel, zaživi v vsej svoji veličastnosti, vztrajnosti, neuničljivosti, vse od izvira do izliva. Pot mu otežuje pomanjkanje pritokov, dežja, a ne obupa. Z vso iznajdljivostjo si utira pot, namaka puščavo in jo spreminja v rodovitno zemljo, napolnjuje jezera, od koder se hranijo bombažna polja. Mirno spremlja ljudi Sudana, Egipta. Značaj Nila se preliva v značaje velikih osebnosti, ki so skozi zgodovino oblikovali sebe in svojo domovino z močjo, razumom. Na njegovem bregu se razprostirajo raznovrstne pokrajine, kjer se odvija življenje ljudi z njihovimi navadami, običaji, zgodovino, kulturo, obiskovalci; podnebne razmere; flora in favna. Močvirja, puščave, ladje, parniki, ki jih nosi na svojem hrbtu, vpliv zunanjega sveta. Živopisne slike cesarjev, menihov … Nil s svojo življenjsko zgodbo, uporen, vztrajen. Življenje reke je prikazano kot življenje človeka, kot simbol, ki se na koncu izlije v morje, da se ponovno rodi.

Knjiga ima 584 strani. Prevedel jo je in spremno besedo napisal Jože Kastelic. ( Ljubljana: Mladinska knjiga, 1981)

Bambaren, Sergio BELO JADRO

Sergio Bambaren je avstralski pisatelj, rojen v Peruju. Znan je po delih Delfin in Popolni val. Večino časa se ukvarja z raziskovanjem morja in z ohranjanjem njegovih prebivalcev. Osebna doživetja z duhovno vsebino preliva na papir – sporočila človeštvu: “Samo enkrat živimo, vendar to enkratno življenje, ki nam je bilo milostno dano, lahko živimo tako, da se na koncu potovanja počutimo, kakor da bi jih živeli tisoče.” Skupno življenje Michaela in Gail je na preizkušnji. Nekaj morata ukreniti, spremeniti. Kupita jadrnico in se podata na pot. Iz Nove Zelandije odplujeta v neznano. Pred odhodom dobita od knjigarnarja Blakea skrivnostno darilo, ki ga lahko odpreta šele, ko se bosta oddaljila od pomola. Belo jadro ju nese dogodivščinam nasproti in novim spoznanjem. V čudovito, nepozabno, skrivnostno pokrajino otokov, v čarobnost morja in njegovih prebivalcev, v čudežne prizore koralnih otokov,v kalejdoskop živopisanih barv na morskem dnu; med prebivalce in njihovo kulturo. Ob takih doživetjih spregovori srce – brez besed. Drobci sreče se zlivajo v celoto. “Sreča ne obstaja – obstajajo srečni trenutki.” Biti blizu in z naravo, dojemati različne svetove, ki nas obdajajo. Potovanje, na katerem raziskuješ tudi sebe, korenito poseže v odnose. In že se pojavlja vprašanje – vrniti se bosta morala v svet, ki sta ga zapustila. Kakšno bo njuno življenje odslej?

Knjiga ima 178 strani. Prevedla jo je Vera Čertalič. (Nova Gorica: Eno, 2002)

Drieu La Rochelle, Pierre IZPLAMTEVANJE

Pierre Drieu La Rochelle se je rodil leta 1893 v Franciji. Kot vojak je preživel strahote prve svetovne vojne. Napisal je več romanov, novel in pesmi. Ob koncu druge svetovne vojne je naredil samomor. Umrl je leta 1945.

Izplamtevanje je prvi francoski roman o mamilih. Velja za njegovo najboljše delo. Pripoveduje o zadnjih treh dneh Alana, narkomana, o njegovih mukah in trpljenju. Zaslepljeni občutki, ki se porajajo ob vbrizganju smrtonosne tekočine, v resnici pa tragična usoda zasvojenca, ki je pristal na družbenem dnu. Odvisen od mamil se je zaradi denarja gibal večinoma le med bogatimi ženskami. Ujel se je v krog samote, razkroja duše in telesa. Napaka je bila, da nikoli ni znal poskrbeti zase, računati nase. Heroin. Verjel je v raj na zemlji. Pa je bil le minljiva utvara. Ostalo mu je še nekaj denarja. Preden se odloči za zadnji korak, ga mora porabiti. Čeprav se je že odločil za zadnji korak, nekje v njem še gori plamenček. Celo za kosilo se zmeni. Obupen poskus pri prijatelju, da se oprime življenja, se izniči. “Jaz poznam le sebe. Življenje, to sem jaz. Potem smrt. Jaz, to ni nič. In smrt, dvakrat nič,” pravi Alen.

Strnjena pripoved, ki bralca pretrese. Stilno in jezikovno umetniško izdelana. Branje, ki odkrito spregovori o notranjosti, mukah, strahovih, upanju in nemoči zasvojenca z drogami, njegov boj, njegove temne in vse manj svetle trenutke.

Knjiga ima 114 strani. Prevedla jo je Tanja Lesničar Pučko. (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004)

Dai, Sijie BALZAC IN KITAJSKA ŠIVILJICA

V času kitajske revolucije, v 60. in 70. letih, so bili mnogi intelektualci poslani na podeželje na prešolanje. Pripovedovalec in njegov prijatelj Luo, sinova zdravnikov, študenta, morata v gorsko vasico, daleč od mesta in večjih krajev, v gorovje, imenovano Nebeški feniks. V skromni koči, kjer se nastanita, bosta morala preživeti čas, ko ju bodo revni kmetje “preobrazili”. Če ne bosta delala napak, bosta morda imela možnost, da se uvrstita v konkurenco “treh tisočink”, da uspeta. S seboj sta imela le malo stvari, a med njimi violino in uro, budilko, v kateri se je za steklom skrival petelin s pavjimi peresi in kimal z glavo. Oboje je bilo za vaščane velika zanimivost. Trumoma so prihajali k njima. Fanta sta se trudila, da jih razveselita. Eden igra na violino, drugi pripoveduje zgodbe. To sta počela, ko sta imela čas, kajti njen delovni dan je bil zelo naporen. Opravljala sta težka fizična dela; gnojnico, ki sta jo na hrbtu nosila navkreber v hrib, se jima je razlivala po plečih; delata v rudniku, z agresivnim bivolom orjeta v blatu na riževih poljih … Starešini se prikupita. Pošlje ju v mesto, da si kdaj pa kdaj ogledata film in potem vsebino pripovedujeta vaščanom. Tako izumita pravi ustni kino. V sosednji vasi je na preobrazbi tudi Špeglar. Ob obisku pri njem vidita, da ima skrit zaboj, poln knjig. Med njimi je tudi Balzac. Ukradeta zaboj. Koliko sreče, užitka in vznesenosti občutita, ko odkrivata zaklade duha, misli, čustev. Zahodni svet, zahodni avtorji, do takrat nepoznani, zamolčani. Potem so začeli brati skupaj z lepo, mlado Šiviljico iz sosednje vasi. Življenje postane lažje. Prepredeno je s čustvi, kar pa vzbuja upanje.

To je nežno branje. Posega v duše mladih ljudi, ki so oropani mladosti, vrženi v težko fizično delo, a so polni duha in neizmerne želje po učenju, znanju.

Knjiga ima 169 strani. Prevedla jo je Alenka Moder Saje. (Tržič: Učila International, 2002)

Dirie, Waris; D'Haem, Jeanne PUŠČAVSKA ZARJA

Waris Dirie je mednarodno uveljavljena manekenka in obraz za Revlonovo kozmetiko. Leta 1997 je postala posebna ambasadorka OZN za pravice afriških žensk. Prizadeva si, da bi izkoreninili obrezovanje žensk. S sinom živi v New Yorku. Jeanne D'Haem je konec šestdesetih let živela v sklopu mirovih enot kot učiteljica v eni somalijski vasi. Predava v knjižnih klubih po vsej ZDA.

Puščavska zarja je avtobiografsko delo Waris Dirie. To je zgodba dekleta z imenom Waris, ki pomeni puščavska roža; roža, ki preživi ob vsakem vremenu. Izbrala ji ga je mati, ker je čutila, da je otrok nekaj posebnega. Waris je pobegnila od doma, iz težkih razmer, v tujino in tam uspela, vendar jo močna čustva silijo nazaj k materi in očetu, k svojim, v rodno deželo. Odloči se, čeprav so ji zaradi razmer v Somaliji odsvetovali potovanje, da gre na pot. Po zapletih na dolgi poti končno sreča mater in bolnega očeta. Neizmerno je srečna. Vsem mora pojasniti, da jih ni pozabila, da vse kar v svetu dela, dela iz želje, da pomaga svojemu ljudstvu in jim izboljša življenje. Dežela, zlasti ženske, se še vedno dušijo v sponah tradicije. Zaradi obrezovanja visijo njihova življenja na nitki, nimajo pravic. Nasilje, krivice, lakota so njihovi vsakodnevni spremljevalci. Nenehna borba za življenje in preživetje je tudi v njej pustila posledice. Naučila se je marsikaj, predvsem razločevati med potrebnim in nepotrebnim. Naučila se je preživeti. In puščavski svet je njen svet. Tu je nebo dom sonca in lune, tu vlada omamni vonj vetra. Fundacija Puščavska zarja bo skrbela za pomoč ženskam in otrokom, izkoreninila običaj obrezovanja deklet ter ga spremenila samo v obred. Ko je doma, spozna, kaj mora storiti.

To je bogata, čustvena in resnična pripoved o človekovem dostojanstvu; je svojevrsten klic srca. Spoznamo, da nekje in niti ne tako daleč, ljudje živijo težko, drugače. Vendar upi in sanje ostajajo in morajo ostati.

Knjiga ima 227 strani. Prevedla jo je Ljubica Klančar. (Tržič: Učila International, 2004)

Nazer, Mende; Lewis, Damien SUŽNJA

Delo avtorice Mende Nazer je avtobiografska zgodba. Mende (gazela), pripadnica nubskega plemena, ki je v Nubskem hribovju na jugu Sudana, preživlja srečno otroštvo v okrilju svoje družine. Sredi običajev, šeg in navad svojega plemena, ob delu na polju in doma, je pridno obiskovala šolo, se učila in sanjala o prihodnosti. Želela si je postati zdravnica. Usoda je hotela drugače. Nekega dne so vas napadli roparji, pobili veliko ljudi, ujeli Mende in jo odpeljali v vojaški tabor, daleč od njene vasi. Zagotovili so ji, da jo bodo odpeljali nekam, kjer ji bo lepo, vendar ni bilo tako. Dvanajstletno Mende je kupila neka Arabka iz Kartuma. Tako se je začela njena kalvarija. Življenje polno ponižanj, trpljenja, samotno, nesvobodno, brez lastnega imena. Gospodarica jo je klicala “Jeleit”, kar pomeni “imena nevredno dekle”. Spala je v lopi, ki jo je gospodarica vsak večer zaklenila. Ni dobila plače, niti prostih dni, le ukaze in zmerjanje. Bila je prava sužnja. Vendar ni omagala. Ni izgubila upanja, da bo nekoč bolje. Počasi ji je uspelo iz sebe izgnati strah, ki ji ga je vcepila Rahabini, postala je bolj pogumna. V sebi je nabirala moč in odraščala. Vsak otrok, ki odraste, postane bolj drzen, odločen, plašnost in bojazen se razpršita. Ko je trpljenja preveč, se nekaj spremeni. Naučila se je, kako preživeti in ohraniti nekaj radosti za sebe. Ko je spoznala vsa pravila, ji je postalo življenje nekoliko lažje. Leta so tekla in iz nebogljene deklice je zraslo lepo, pametno dekle. Gospodarica se je počutila ogroženo. Razmišljala je o njeni prihodnosti.

Roman je berljiv in zanimiv. Za nekatere dogodke in stvari avtorica uporablja besede iz svojega jezika, kar pripomore k zvočnosti in avtentičnosti pripovedi.

Knjiga ima 313 strani. Prevedla jo je Ljubica Klančar. (Tržič: Učila International, 2004)

Kourouma, Ahmadou ALAHU NI TREBA

Ahmadou Kourouma se je rodil leta 1927 v Slonokoščeni obali. Napisal je vrsto knjig za otroke, tri romane in eno dramo. Odlikuje ga izviren literarni jezik. Umrl je 11. decembra 2003 v Lyonu.

Pripovedovalec, deček Birahima, pripoveduje zgodbo o svojem otroštvu, materi, očetu, ki ga se ne bi rad spominjal, o vaščanih, o ljudeh, ki jih srečuje, o tragedijah, o vojni. V Sudanu in Slonokoščeni obali divjajo vojne, plemenske in državne. Deček se po smrti matere in očeta skuša prebiti do tete, ki ji je dodeljen v oskrbo. Teta Mahan živi z drugim možem v Liberiji, daleč od ceste, v gozdu. Pozneje izve, da je od tu odšla v Sierro Leone. Pripovedovalec se pridruži vojakom. Otrokom vojakom. Pot, ki jo prehodi, je posuta s trpljenjem, grozotami, človeškimi življenji. V vojno so vključeni otroci. Otroci, ki niso imeli kam drugam, ker so bili prisiljeni. Vsaj hrano so imeli zagotovljeno. Če bodo imeli malo več sreče, bodo celo obogateli. Kalvarija. Politične igre. Pohod iz enega tabora v drugega. Zmešnjave, kaos. Tri leta išče teto. Amuleti, ki so jih dobili od vračev, jim pomagajo preživeti, jih varujejo in opogumljajo. In kadar umre kdo izmed vojakov, otok, se pripovedovalec čuti dolžnega, da pove njegov nagrobni govor.

Knjiga je napisana v satirično-ironičnem stilu, polno humorja, tudi črnega, v jeziku, lastnem samo avtorju. Nekatere besede, ki jih avtor izbira sam, jih zaradi boljšega razumevanja (piše v franc. jeziku) natančno pojasnjuje z uporabo jezikovnih slovarjev. Zelo zanimivo branje. Zanj je Kourouma prejel ugledno francosko literarno nagrado Prix Renaudot.

Knjiga ima 179 strani. Prevedla jo je in spremno besedo napisala Katja Zakrajšek. (Ljubljana: Sanje, 2003)

Eco, Umberto BAUDOLINO

Umberto Eco se je rodil leta 1932 v Aleksandriji Po poklicu je profesor semiotike in poučuje na univerzi v Bologni. Zaslovel je z romanom Ime rože, svetovne uspešnice.

V romanu Baudolino glavni istoimenski junak živi zelo razgibano življenje. Kot posinovljenec cesarja Barbarosse spremlja svojega očeta na njegovih vojnih pohodih širom sveta, doživlja vzpone in poraze vojaških operacij v letih, ki kujejo in oblikujejo zgodovino cesarstva. Slikovit prikaz življenja v 13. stoletju. Zaljubljen je v cesarico Beatrix, zato ima slabo vest do očeta. Večkrat obišče tudi svoje prave starše, ki živijo na jugu Italije. Sorodno dušo odkrije v prijatelju pesniku in skupaj preživita nekatere trenutke. Predvsem pa hoče najti skrivnostnega duhovnika Janeza in njegovo kraljestvo ter si prisvojiti “gradal”, ki ima svojo moč in verjame, da bo prinesel v kraljestvo slavo in moč, tudi njegova žalost zavoljo nesrečne ljubezni bo tako morda prešla.

Na koncu meseca junija leta 1190 se 12 mož, tako kot 12 svetih kraljev, poda na pot iz Italije do nepoznanih dežel daljnega vzhoda. Pot, posuta z verjetnimi in neverjetnimi doživljaji, skrivnostno in čudno okolico, podprta že s kar preveč bogato domišljijo, da se bralec čudi neverjetnim razsežnostim sposobnosti prikazovanja podob in dogodkov. Možje pot vztrajno nadaljujejo, da odkrijejo skrivnost.

Vznemirljivo branje. Iz dela je čutiti pridih tistega časa, dvanajstega stoletja.

Knjiga ima 490 strani. Prevedel jo je Vasja Bratina. (Ljubljana : Mladinska knjiga, 2003)

Brier, Bob SKRIVNOSTNA SMRT TUTANKAMONA

Avtor dr. Bob Brier je ameriški epitolog in paleopatolog, pisec knjižnih in televizijskih uspešnic o staroegipčanskem življenju. V prvem delu knjige Skrivnostna smrt Tutankamona so predstavljeni faraoni okoli 2000 let pred Tutankamovim rojstvom, zgodovina Egipta, razvoj družbe, vere, gospodarstva. V drugem delu pa se avtor osredotoči na življenje in smrt Tutankamona. Iz zgodovinskih dejstev tistega obdobja natanko preučuje dejstva, ustavlja se ob nešteto vprašanjih. Tutankamon, faraon, član XVIII. dinastije, je umrl mlad pri 19-ih letih. Zakaj? Posnetki njegove glave kažejo na nasilno smrt. Neznano kam je izginila tudi njegova žena. Njene grobnice še niso odkrili. Pri odkrivanju resnice sodelujejo znani epitologi, cela vrsta strokovnjakov, uporabljajo različne pripomočke s starodavno tehniko in najsodobnejšo analizo s pomočjo sodobnih znanstvenih metod. Iz grobnic, ki jih odkrivajo v Dolini kraljev, črpajo na najdenih predmetih in samih mumijah odgovore na takratni način življenja, običaje, kulinariko, spoznavajo tedanje bolezni; intrige, slabosti pa tudi lepe strani življenja. Venček ob Tutankamovi glavi je eden takih dokazov. Seveda pa morajo biti pri odvijanju mumij zelo previdni, da je ne poškodujejo. Žal, se tudi take stvari dogajajo. So Tutankamona umorili? Je bilo v njegovo smrt vpletenih več oseb? Vseh odgovorov še ne poznajo. Avtor je prepričan, da se bodo dokopali do dragocenih informacij o njegovih zadnjih dneh življenja. CAT – skeniranja še niso uporabili. Prav tako še niso pravi strokovnjaki pregledali faraonovih notranjih organov; tistih, ki so še ostali.

Bralec bo, ko bo prebral knjigo, zagotovo bogatejši za globoko, izčrpno poznavanje zgodovine Egipta, si pridobil vpogled v izkopavanje grobnic, raziskovanje, se seznanjal z delom raziskovalcev, jim z zanimanjem sledil, kot da je tudi sam prisoten, razmišljal z njimi o problematiki. Avtorju je resnično uspelo napisati delo, ki je izčrpno, napisano tako, da vzbudi zanimanje. Zgodovino ne ustvarjajo le dejstva in hladni kamni, temveč ljudje in predmeti, ki ostanejo za njimi.

Knjiga ima 248 strani. Prevedla jo je Simona Čeh. (Tržič: Učila International, 2002)

Ferguson, Will SREČA

Will Ferguson je Kanadčan, avtor osmih neleposlovnih knjig. Sreča je njegov prvi roman

Edvin De Valu dela pri založbi Panderica. Na mizi ga vsak dan čaka skladovnica papirja. Med njimi rokopisi, ki jih je treba pregledati. Nekega dne mu pozornost pritegne zajeten rokopis z naslovom “Kaj sem se naučil na gori” avtorja Soireeja. Avtor pojasnjuje, da je delo plod sedemmesečnega bivanja v tibetanskih gorah in da je v delu, ki ga drži pred seboj, recept za rešitev človeštva, ki bo osrečil vsakogar. V njem je zapisano vse, kar je človeštvo iskalo, vse, po čemer je hrepenelo. Na spodnji strani pa je bilo pripisano še z debelim flomastrom “Živi, ljubi, uči se.” Založniška hiša Panderica se tare od živahnega vsakdana, je polna življenja, dela. Ukvarja se zlasti s stvarno in žanrsko literaturo, tu pa tam izda tudi kakšno pravo mojstrovino. V svoj program vključuje tudi knjige iz priročnikov za samopomoč. “Kurje juhice za srčne bolečine”, ki jim napolnijo blagajno. Edvin razmišlja, da bi jim knjiga, ki obljublja zdravje, srečo in dober seks, izpopolnila letošnjo luknjo v katalogu za jesen. In še dobiček si obetajo. Morda bo pristala celo med uspešnicami. Pri tem ga obide misel, kaj bi se zgodilo, če bi v resnici nekomu uspelo napisati tak priročnik, ki bi človeštvo rešil vseh stisk, gorja in škodljivih navad. Sledijo zapleti z rokopisom, ko si utira pot na police knjigarn in od tu v svet, med ljudi.

Humorno, zbadljivo, duhovito branje. Trgovske poti ne zaobidejo založništva, tudi tu igra denar svojo vlogo. Iz uspešnic se da iztržiti veliko. Satira na “Kurje juhice za …”

Knjiga ima 302 strani. Prevedel jo je Luka Senica. (Ljubljana : Mladinska knjiga, 2003)

Murakami, Haruki NORVEŠKI GOZD

Haruki Murakami, japonski pisatelj, avtor številnih uspešnic, je Norveški gozd napisal v Rimu. V drugi polovici osemdesetih let je živel tri leta v Evropi, ob Sredozemlju, pozneje tudi v ZDA. Pri nas je Norveški gozd že tretje njegovo prevedeno delo. Ni prevod prevoda, ampak je prevedeno neposredno iz japonščine.

Tōru Watanabe čuti, da mora napisati knjigo, da bi končno razumel vse, kar se mu je zgodilo. Je študent tokijske univerze, miren, tih mladenič, ki rad bere, posluša glasbo. Po smrti svojega pisatelja – naredil je samomor – se je zaprl vase in se počutil zelo osamljenega. Nekega dne na vlaku v Tokio sreča prijateljevo dekle, ki jo je bežno poznal od prej. Tudi ona trpi. Odslej se večkrat videvata, hodita na sprehode, v kavarne. Previdno in tiho se spoznavata in zbližujeta, tudi brez besed. Z nežnostjo, občutkom spoštovanja, polna nekega miru. Tōru opazi, da v njenem pripovedovanju nekaj ni v redu, večkrat tudi joče. O mrtvem Kazuku raje molči. Nekega dne pa Tōru najde sporočilo, da je Naoko odšla v zdravilišče. Tōru je zmeden. Poskuša si urediti življenje. Tolaži se z neznanimi ženskami. Zaposli se priložnostno. Naoko mu piše. Sporoča mu, da ga lahko obišče. Vključena je v terapijo. Obisk na psihiatrični mora najprej najaviti. Tōru jo obišče. Za nekaj dni ostane pri njej. Spoznava življenje, ljudi in okolico, v goratem predelu prelepe pokrajine nedaleč od Tokia. Reiko, Naokina cimra in njena terapevtka, sicer učiteljica glasbe, a tudi sama pacientka, je njegova voditeljica in učiteljica. Od nje Tōru prejeme vsa pojasnila o življenju v zdravilišču. Zdi se, da bo zdravljenje uspešno. Tōru se vključi v terapijo. Na univerzi, kjer nadaljuje študij, srečuje Midori. Dve ljubezni, a različni.

Knjiga je napisana v lepem, berljivem, čutnem jeziku. Bralec doživlja lepote trenutkov, notranjo globino bogatih razsežnostih; lepoto pokrajine, goratih predelov, posejanih z gozdovi, zvenenje glasbe. Odraščanje mladega človeka, ki išče izhod.

Knjiga ima 301 stran. Prevedla jo je Nika Cejan. Spremno besedo je napisal Urban Vovk. (Ljubljana: Sanje, 2005)