Horvat, Joža

MOLITEV PRED PLOVBO

Joža Horvat, dramatik, publicist, se je rodil leta 1915 v medžimurski Kotoribi. Študiral je v Zagrebu. Znan je po delih: Nad brezni oceanov, Waitapu, Maček s čelado, ki je doživelo tudi filmsko in televizijsko upodobitev.

Jože Horvat, morjeplovec, s svojo knjigo Molitev pred plovbo, kot sam pravi, zadnjikrat obračuna z morjem. Pred bralca se razgrne pestrost življenja na morju, v njem, ob obalah in deželah, ki jih je obiskal, o ljudeh, o podnebju, o prigodah in nevarnostih, ko je bilo treba na ladji ukrepati takoj in biti dobro poučen o vsem; o vremenu, burji. Zgodbe o mornarjih, ki jih življenje ne boža; o mitih in legendah o morju, zvezdah. Siloviti spomini na ljudi, nepozabna bogastva, ki jih bo nosil s seboj vedno. O dvomih, ki so ga večkrat obšli, vendar ga ni moglo ustaviti ničesar. Morje, voda. Znova in znova se vrača k njemu. Že v otroštvu ga je ljubezen do vode zaznamovala za vse življenje. Njegov dom je ladja. Z njo lahko kot ptica poleti, kamor si želi, v nova doživetja, v neznano. Knjiga pa ni samo potovanje po svetu. Je tudi potovanje v sebe, v svoj notranji svet, v svet globokih občutkov. Branje, ki ga bralec ne bo mogel odložiti, preden ne bo obrnil zadnje strani. Nepozabni prikazi in opisi potovanj, dežel, ljudi, zrela in globoka razmišljanja. Govori o morju, o sebi, o družini in o njeni tragediji … O svojih doživetjih pa piše tudi za časopis. Bralcem Modre laste bi iz širnega sveta rad prinesel veliko znanja, veselja, prijateljstva …

Knjiga ima 173 strani. Knjigo je prevedel Jure Potokar. (Radovljica: Didakta, 2004)

Conrad, Joseph

SRCE TEME

Joseph Conrad se je rodil leta 1857 v Ukrajini kot otrok poljskih staršev. Po težki mladosti se je po begu iz Poljske s sedemnajstimi leti vkrcal na francosko ladjo. Po štirih letih pomorskega življenja je pristal v enem od angleških pristanišč, vzljubil to deželo in odslej plul na angleških ladjah po skoraj vseh morjih sveta. Kot pisatelj je zaslovel okrog leta 1900. Pri večini kritikov in literarnih zgodovinarjev velja za največjega angleškega prozaista v začetku 20. stoletja. Umrl je leta 1924.

Belgijsko podjetje, ki ima svojo postojanko ob reki Kongo, najame Marlowa (ki zgodbo tudi pripoveduje), da poišče njihovega trgovca, ki se je izgubil nekje v divjini. Marlow potuje preko afriške dežele, spoznava življenje prebivalcev, njihovo trpljenje ob pomanjkanju hrane, izmozganosti, umiranju … Prikazuje življenje ljudi, zaposlenih v podjetju. Trgujejo s slonovino. Večplastnost in v srce trgajoča potrpežljivost in skrivnost pokrajine, divjine. Marlow posluša zgodbe o izginulem trgovcu, sam sebi poskuša razložiti njegovo početje. Zgodba se prevesi v kapitanovo notranje doživljanje, v odkrivanje in spoznavanje samega sebe. Notranje obogati, ker na tej poti veliko pridobi.

Pretresljiva pripoved, ki je polna nenavadnih dogodivščin. Opisuje življenje na parniku in divjino, džungle ob reki Kongo. Pripoveduje o življenju ljudi v tem delu sveta, njihovih odzivih na prihod tujcev. Natančno so izrisani značaji. Prikazana sta temačnost gozdov in lesket vodne gladine. Iz dela je razbrati izredno živo moč pripovedovanja in izostren posluh za opazovanje. Delo se bo bralcu vtisnilo v spomin.

Knjiga ima 143 strani. Knjigo je prevedel Mart Ogen. (Ljubljana: Prešernova družba, 1984)

Zweig, Stefan

FANTASTIČNA NOČ

Stefan Zweig se je rodil leta 1881 v ugledni židovski družini na Dunaju. Tam je tudi študiral in postal droktor filozofije. Leta 1901 je izdal prvo pesniško zbirko. Pozneje je pisal novele, drame. Sloves pisatelja si je pridobil z biografskimi romani in eseji: Trije mojstri, Graditelji sveta, romani o Mariji Antoinetti, Mariji Stuart, Magellanu …  Umrl je leta 1943.

 V zbirki novel Fantastična noč so izšle: Fantastična noč, Neznankino pismo in Zlom srca.

V noveli Fantastična noč pisatelj opisuje dogodek, ki se je zgodil dne 7. junija leta 1913, ki je 37-letnemu bogatašu, baronu, popolnoma spremenil življenje. Mrtvega v sebi, neprizadetega, ravnodušnega, ga tega dne pot zanese na konjsko tekmo in tam na tleh najde stavni listek. Ve, čigav je, a ga ne vrne lastniku. Stavni listek zadene dobitek. Mož je vznemirjen. Hoče se znebiti denarja. Ponovno stavi. In ponovno zadene. V sebi začuti krivdo. “Tat, tat…,” mu razbija srce. Njegovega monotonega življenja je konec. Odide v mesto, v noč. Na ulicah srečuje ljudi, pijance, reveže, prostitutke. Nov svet je drugačen, kot ga je bil vajen. Noč mu ponudi rešitev in spoznanje o svojem dotedanjem življenju.

V drugi noveli Neznankino pismo pisatelj govori o čustvih neznanke, ki je tik pred smrtjo napisala pismo svojemu nekdanjemu ljubimcu. Po prvi skupni noči sta se še nekajkrat srečala, a ljubimec, mož, v katerega se je neizmerno globoko zaljubila, je ob ponovnem srečanju ni prepoznal. Zelo jo je bolelo, zelo je bila prizadeta, a ponos ji ni dopuščal, da bi razkrila, kdo je. Mož, umetnik, pisatelj, ostaja ves čas v svojem svetu, daleč od njenih čustev in resnice.

Pismo, ki ga prebira, mu odkriva vso skrivnost in silovitost trpljenja.

V tretji noveli Zlom srca avtor opisuje muke priletnega moža, ko nekega dne odkrije, da ima njegova 19-letna hčerka ljubimca. Hoče odkriti, kdo je ta človek. V njem se nabira gorje. V sebi besni. Počuti se, kot da je odveč obema. Hčerki in ženi. Pri sebi išče napake – pomanjkanje izobrazbe, elegance …? Vendar nima moči, da bi se z njima odkrito pogovoril, se jima uprl. Bolečina v prsih pa je vedno hujša. Fizična in psihična.

Pisatelj, izrazit intelektualec, je tudi veliko prevajal in si ob tem delu, zlasti ob prevajanju ruskih klasikov, bogatil notranje življenje. Njegova dela so poglobljena branja psiholoških vsebin in vrednot. Z izrazitim darom pripovednika in jezikoslovnih odlik ter stila poseže v detajle in globine človekovega občutja in razmišljanja, bralec že ob prvih stavkih zazna bogastvo vseh teh vrednot. Knjiga, ki se vtisne v spomin.

Knjiga ima 178 strani. Knjigo je prevedla Katja Špur. (Ljubljana: Prešernova družba, 1972)

Remen, Rachel Naomi

BLAGOSLOVI STAREGA OČETA

Naomi Rachel Remen je profesorica medicine in ustanoviteljica ter direktorica Inštituta za študij zdravja in bolezni desetletnega izobraževalnega programa za zdravnike. Predava na medicinskih fakultetah in bolnišnicah po vsej Ameriki. Zavzema se za celostno zdravje uma in telesa.

V knjigi Blagoslovi starega očeta avtorica pripoveduje zgodbe, ki jih doživlja v mladosti, med študijem in pozneje na delovnem mestu, ko dela z rakavimi bolniki. To so zgodbe o moči, ki jo prinašajo ljubezen, topla beseda; o pomenu zaupanja, o enkratnosti in pomembnosti vsakega življenja, o negovanju integritete, o plemenitenju kakovostnega življenja, o modrosti. “Sleherno človeško življenje ponuja nešteto priložnosti, da postanemo celovitejši.” Včasih je treba skozi trpljenje. “Vsi smo več, kot se zdimo.” Govori o tem, kako je pomembno, da imamo nekoga radi; da nekoga osrečimo ter se naučimo bolje ljubiti. Govori o prijateljskih odnosih do pacientov, medsebojnemu zaupanju, o primerih fizičnih in psihičnih ozdravitev, o celjenju trpljenja, razmišlja o pomembnosti in dragocenosti preživljanja časa … 

Za boljše življenje okrog sebe se lahko prizadevamo na različne načine. S prijateljstvom, službo, sočutjem, človekoljubnostjo … V vsakem od nas je božja iskra. Ded, kabalist, jo je naučil, kako pomembno je blagoslavljati življenje. Kot otrok je bila razdvojena med njegovim pogledom na svet in svetom visoko izobraženih tet in stricev zdravstvene stroke. Šele pozneje v življenju je povezala dedove poglede z medicino.

To so duhovno globoke zgodbe, ki pomagajo spreminjati mišljenje o nemoči, nevednosti, nepomembnosti. Branje, ki krepi, gradi in dopolnjuje človekovo notranjost.

Knjiga ima 350 strani. Knjigo je prevedla Vera Čertalič. (Nova Gorica: Eno, 2005)

Allende, Isabel

O LJUBEZNI IN SENCI

Isabel Allende, čilska pisateljica, v svoji knjigi O ljubezni in senci pripoveduje pretresljivo zgodbo dveh ljudi, o njuni ljubezni in ljubezni do domovine. Spoznata se pri časopisu. Novinarka Irene in Francisco, fotograf. Francisco, potomec španskih priseljencev v Čilu,  spremlja Irene na njenih novinarskih poteh, ko fotografira prizore z različno vsebino. Vsak dan sta priča bedi, krivicam in zatiranju. Irene opravlja svoje delo s predanostjo, srcem, vživlja se v usodo ljudi, vendar Francisco opazi, kot da še ni dojela vse resnice. Oči se ji odprejo šele ob tragični usodi deklice Evangeline, ki so jo vojaki nasilno odvedli neznano kam in jo sorodniki že več dni neutrudno iščejo. Fotograf in novinarka jim obljubita pomoč pri iskanju. Prizori, ki se jima razgrinjajo, ko hodita po bolnišnicah, na psihiatriji, v mrtvašnici, so mučni in boleči. Ob delu se vse bolj zbližujeta. Drug drugemu dajeta moč. Povsod naokrog je polno nasilja, tragične zgodbe ljudi, vdori vojakov v hiše… V srcih ljudi narašča sovraštvo, upor. Tudi Francisco bi rad pripomogel k spremembam. Nekega dne se odpravita daleč na podeželje, da raziščeta star, zapuščen rudnik. Odkrijeta množično grobišče pogrešanih ljudi. Je med njimi tudi Evangelina? Evangelina, katere življenjska zgodba je zelo nenavadna. Evangelina je deklica, zamenjana ob rojstvu z drugo deklico, in tako oba otroka doživljata zamenjani usodi.

Zgodba, ki bralca presune, pretrese, je napisana v stilu velike mojstrice, pisateljice, ki z vsako novo knjigo ponovno potrdi svoje izredne pisateljske odlike.

Knjiga ima 277 strani. Knjigo je prevedla Tina Malič. (Tržič: Učila International, 2007)

Knittel, John

EL HAKIM

John Knittel se je rodil leta 1891 v Indiji, kjer je njegov oče deloval kot protestantski misijonar. Študiral je na angleških šolah in pozneje služboval v Angliji. Veliko časa je preživljal v Egiptu. Napisal je več knjig: Via Mala, Tereza Etienne, Amadeus, El Hakim, Abd-el-Kader …

V romanu El Hakim pisatelj opisuje zgodbo o dečku dr. Ibrahimu Gamalu el Assiuti, Koptu, rojenem v Egiptu, ki se je že pri šestih letih trdno odločil, da bo postal hakim (zdravnik). Živel je v bolj skromnih razmerah. Oče, trgovec, ni zaslužil veliko.

Posrečilo se mu je, da se je prebil do študija medicine v Kairu. S trdno voljo, da postane to, kar si najbolj želi, je vztrajal iz semestra v semester, si s svojim znanjem in ponosom pridobival ugled. Nekega dne, ko princa reši iz težav in mu princ v zahvalo ponudi pomoč, končno lažje zaživi. V sebi čuti veliko željo –  pomagati ljudem, ne samo kot zdravnik, ampak tudi drugače. Vsepovsod je priča revščini, neznanju nešolanih ljudi, nečistoči, pomanjkanju pitne vode … Želi si izboljšati pogoje za življenje prebivalcev, jim s tem, da si pridobijo znanje, omogočiti prihodnost. Bolelo ga je, ko je videl, kako oblastniki in bogataši ravnajo z reveži. Globoka ljubezen do domovine ga vzpodbuja, da odločno izraža svoje mnenje. Želi si reforme celotne družbe. Prepričan pa je, da so Egipčani preveč potrpežljivi in da bodo morali tudi sami storiti nekaj zase. Skozi pripoved pa se razvija nenavadna ljubezenska zgodba med felahinjo Azizo in hakimom. S svojo ljubeznijo, sicer na poseben način izraženo, ji želi pomagati, ji vzbuditi spoštovanje do same sebe, jo osvoboditi, rešiti občutka suženjstva, jo dvigniti na višji nivo, da se zave višje naloge bivanja. Večkrat mu pred oči stopi podoba neke prerokinje,ki mu je nekoč prerokovala zanimivo bodočnost.

Knjiga, v kateri se življenjska zgodba glavnega junaka prepleta z zgodovino dežele, njenimi družbenimi, gospodarskimi in političnimi razmerami, razmerami v zdravstvu, šolstvu, s pogledi na socialo, odnosom do dela, umetnostjo … Skozi zgodbo na široko spoznavamo pestro deželo, pokrajine, ljudi tistega časa in človeka z globoko dušo in srcem.

Knjiga ima 407 strani. Knjigo je prevedel Božidar Borko. (Maribor: Obzorja, 1980)

Buck, Pearl Sydenstricker

MAVRICA

Henry Potter, lastnik firme za mila in pralne praške, ki jo je razširil v veliko industrijo pralnih strojev, praznuje 50-letnico in obenem vselitev v nove prostore. Je poročen, brez otrok in živi v New Yorku. Z življenjem, ki ga živi, ni zadovoljen. V sebi čuti, da si želi spremembe. Priložnost se mu ponudi na gledališki predstavi, kjer sreča mladega režiserja Dana Aubreya, ki si želi, da bi njegovo najnovejše delo doživelo uprizoritev. Peter mu obljubi, da mu bo pomagal. Ko prebira delo, mu vse bolj vzbuja pozornost značaj glavne osebe. Razmišlja o svoji ženi, s katero sta se zadnje čase precej odtujila. Vstopi v svet, ki mu je čisto nov, v svet gledališča in igralcev. Spoznava nove ljudi, se seznanja z delom v gledališču, delom režiserja. Resnični in neresnični svet, ki se prepletata. Svet, kot se kaže na zunaj in tisti, ki je skrit za maskami. Ocenjuje vloge, delo igralcev, način igranja … Priča je stiskam, trpljenju: občuduje  izredno notranjo moč igralcev, ki si želijo uspeti. Bije se boj za vloge. Med seboj se merijo talenti, sposobnosti, prizadevanja itn. Ob vsem doživljanju tudi sam notranje dozori. Naslednji korak bo odločilen.

Pisateljica je živo prikazala življenje gledaliških igralcev. Tudi sama je bila solastnica neke producentske hiše, zato ji življenje v gledališču ni bilo tuje. Mavrica, napisana z lepim jezikom in spretnostjo dobre pisateljice, bo navdušila marsikaterega bralca. Še posebej tiste, ki radi berejo družinske zgodbe in jim je še posebej zanimiv tudi gledališki svet.

Knjiga ima 185 strani. Knjigo je prevedel Mirko Napast. (Maribor: Obzorja 1985, Moj roman)

Andersen Nexø, Martin

SIROTA STINA

Danski pisatelj Ansersen Martin Nexø se je rodil v revni delavski družini leta1869. Poleg Knuta Hamsuna velja za enega največjih nordijskih pisateljev. Umrl je leta 1954. Siromaštvo delavcev in revolucionarno prebujenje sta pogosti temi v njegovih delih.

Eden od potomcev stare, močne, značajne ter trdne rodovine Mannov, ki so se pred mnogimi leti naselili na pusti obali ob Kattegattu na Danskem, si na rtu postavi skromen dom. In v tej, iz desk zbiti stanovanjski hiši, se rodi Stina. Sredi trdega življenja in neusmiljene narave, v bližini valov, ki ob viharnih časih na svojem hrbtu odnašajo ilovnato zemljo, s težko prigaranimi pridelki. Zime so izredno mrzle. Mati po porodu zapusti malo Stino. Za njo poskrbita babica in dedek. Bralec spremlja eno od najlepših pripovedi o babicah, o njeni ljubezni, ki ovija otroka v varno zavetje. Pripoveduje o vseh radostih, ki jih prinaša mlado življenje – o prvih korakih, prvem smehu ... Deklica je v hišo prinesla srečo, veselje … pa tudi skrbi. Življenje postaja vse trše. Včasih nimajo hrane, morajo prositi pri bogatih sosedih. Babica lepo vzgaja vnukinjo, pomaga tudi drugim ljudem, a postaja vse bolj bolehna. Ko Stina nekoliko odraste, mora zapustiti babičin dom in odide k materi, da ji pomaga pri gospodinjstvu in vzgoji štirih otrok – njenih bratcev in sestric. Na babico ne pozabi. Večkrat jo obišče. Nekega dne pa babica umre. Stinina mati je obtožena nasilnega dejanja. Mora v zapor. In Stina prevzame vse delo v materini hiši na svoje rame. Očim, po poklicu konjederec, dober človek, je večinoma zdoma. Življenje ni lahko. Tudi ljudje iz okolice Stinine družine ne marajo. Izogibajo se jih, jih podcenjujejo zaradi revščine in zaradi očetovega poklica. Posestvo, kjer sedaj živi, ne bodo obnavljali. Odselili se bodo in si poiskali nov dom. Tam ob morju jih čaka novo življenje, novi ljudje. Vse bo lepše. Stina se bo zaposlila. Si ustvarila svojo družino. Vsa se predaja delu. Ne pozna oddiha. Z izrednim pogumom koraka skozi trpljenje. Ne vda se. Svoje življenje razdaja pomoči potrebnim, rejencem, otrokom zapuščenih staršev in svojim lastnim. Želi si, da bi bilo njeno življenje koristno, uspešno. Boli jo revščina, beda, v kateri živijo ljudje in ki povzroča toliko gorja, bolezni, umiranja. “Zlo in hudo je biti ubog.” Njena velika želja je, da bi se s sveta odpravila vsa revščina. Ko se začnejo kopičiti zdravstvene težave, jo bolezen ne ustavi.

Delo, ki bralca prevzame s svojo vsebino, humanostjo, predanostjo, dobroto in požrtvovalnostjo glavne junakinje. S svojim sporočilom najde pot v globine srca in duše, kjer zazveni z vso močjo. Tudi prikaz dežele in življenja ljudi tedanje družbe na Danskem se bo bralcu vtisnil v nepozaben spomin. Delo je napisano v lepem jeziku, zgoščenem slogu in je vsebinsko bogato.

Knjiga je izšla v dveh delih (1. zv. 351, 2. zv. 344 strani). Knjigo je prevedel Fran Albrecht. (Ljubljana: Hram, 1936)

Hosseini, Khaled

TEK ZA ZMAJEM

Khaled Hosseini se je rodil leta 1965 v Kabulu. Ko je bil star 11 let se je njegova družina preselila v Pariz, od tam pa so se leta 1980 preselili v ZDA. Po poklicu je zdravnik – internist.

V knjigi Tek za zmajem avtor prikazuje življenje v Afganistanu od srede sedemdesetih let pa vse do leta 2001. Dva dečka, Hasan in Amir, sta velika prijatelja, čeprav sta si po značajih precej različna. Sta tudi različnega stanu. Amir je sin bogataša, Hasan pa gospodarjevega služabnika. V Kabulu preživljata srečno otroštvo. Nekega jutra pa je njunega otroštva konec. Iz ulic je slišati streljanje. Mirnega življenja ni več. Med ljudmi zavlada nezaupanje, strah,  nasilje … Tudi Hasan doživi nasilje. Obe družini odideta iz mesta. Amir in njegov oče pobegneta v Pakistan, od tam pa pozneje v Ameriko. Mine mnogo let. Nekega dne Amir, poročen in že poznan pisatelj, prejme pismo, v katerem ga očetov prijatelj Rahim Kan prosi, da pride k njemu, ker bi se rad z njim pogovoril o neki zelo pomembni zadevi. Amir odpotuje. Vsa leta nosi v sebi težek občutek krivde. Želi si, da bi razčistil s preteklostjo, opral krivdo. Do prijatelja Hasana ga veže dolg. Želi ponovno srečati svoje kraje. Kabul, kamor se vrne po toliko letih, pa je spremenjen. Vojna je pustila za seboj težke sledove. Sooči se s krutostjo tamkajšnjega življenja. Kljub nevarnostim pogumno sledi svojim odločitvam.

Zelo napeto branje. Avtor predstavi deželo, ljudi, razmere, v katerih živijo, doživeto in živo. Od poglavja do poglavja stopnjuje napetost vsebine v taki moči, da bralcem zastaja dih in je knjigo nemogoče odložiti, dokler ni prebrana do zadnje strani. Po romanu je pripravljen tudi film.

Knjiga ima 417 strani. Knjigo je prevedel Radovan Kozmos. (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006)

Shreve, Anita

PILOTOVA ŽENA

Nekega zgodnjega jutra prejme Kathryn, ki živi s svojo družino v hiši na Fortune’s Rocku v Ameriki, sporočilo, da se je njen mož, pilot, smrtno ponesrečil. Močno jo prizadene. Le kako je prišlo do nesreče? Črna skrinjica bo morda razkrila odgovor? Ko ji sporočijo, da raziskovalci sumijo, da je bil samomor, se tudi sama odloči in začne raziskovati podrobnosti. Išče sledi. Naleti na mnoga vprašanja, skrivnostna dogajanja … Njen 16 let trajajoči zakon se prikaže v novi luči. Najprej jo prizadene in začudi, da ji je mož tajil resnico o svojih starših. Le zakaj ji je lagal, da je njegova mati že mrtva, ko pa je Kathryn odkrila, da živi, stara 72 let, v domu za ostarele. Ob boleči izgubi človeka, ki ga je ljubila, doživlja novo bolečino. Zgodba se razvija v napeto življenjsko dramo­ – nove resnice, nova spoznanja … Pri vsem pa se Kathryn poglablja vase in išče resnico tudi v sebi.  

Branje, ne preveč zahtevno, z dokaj skrivnostno in čustveno vsebino, s prizvokom bolečine. Na hrbtu platnice piše, da je knjigo svojim gledalcem priporočila v branje tudi znana televizijska voditeljica Oprah Winfrey.

Knjiga ima 244 strani. Knjigo je prevedla Marjeta Gostinčar Cerar. (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001)

Saint-Exupéry, Antoine de

VETER, PESEK IN ZVEZDE

Antonie de Saint-Exupéry se je rodil leta 1900 v Lyonu. Znan je po delih: Mali princ, Južni kurir, Nočni pilot, Vojni pilot … Pisatelj, sam letalec, v svojih delih govori o življenju letalcev. Umrl je med drugo svetovno vojno.

Avtor knjige Veter, pesek in zvezde vodi bralca skozi čudovite dogodivščine zunanjega in notranjega sveta. Pilota spremljamo na njegovi poti skozi nevarnosti, ko večkrat visoko na nebu krmari med življenjem in smrtjo. Opazujemo svet pod njim, raznolikost pokrajin, sledove porušenih mest, planote, morja … Prizori nam vzamejo dih, so vredni občudovanja in premišljevanja o mogočnosti narave in njenih zakonitostih. Odkriva čarobni svet med oblaki. Bori se z naravnimi silami, nečloveški napori. Pripoveduje o nevarnosti prisilnih pristankov v neznanih pokrajinah, sredi puščav, ko imajo le veter, pesek in zvezde. Pilot je sredi nevarnosti sam, odvisen je od svojih sposobnosti, znanja, iznajdljivosti. Poudari pomen tišine, okus večnosti. Izredno poznavanje “skrivnostnega jezika narave. Pravljični svet in svet pekla.” Odnos človek – narava. Človek, ki ne obupuje; je poln moči, prijateljstva, odgovornosti. Razmišlja o izgubi tovarišev, ki se ne bodo nikoli več vrnili s poletov; o grozeči tišini spoznanja; o njihovih skupnih doživetjih, o prijateljstvu, ki se ne more meriti z nobenim materialnim bogastvom. Govori o vzvišenem občutju. Predan je in srečen v svojem poklicu, z notranjimi vrednotami. Zaveda se, kaj mora storiti, kadar zaide v težave. Leta 1935 obtiči v Libijski puščavi, brez vode, hrane, sredi peska. V hudi vročini se bori s smrtjo.

V uvodu je zapisano, da je francoska kritika označila delo kot eno izmed najlepših umetnin, kar jih je v zadnjih letih ustvarila francoska književnost. Svetovna kritika pa je označila delo za najboljši letalski roman. V knjigi so priključeni tudi fotografski posnetki krajev, v katerih se odvija zgodba. Knjiga, ki nosi v sebi neprecenljivo bogastvo razmišljanja o človeku in naravi. Knjiga je napisana doživeto, z globino občutja; z modrostjo človeka, ki mu vrednote življenja niso tuje. Delo je doživelo tudi več ponatisov.

Knjiga ima 254 strani. Knjigo je prevedel Peter Kosem. (Ljubljana: Naša knjiga, Ljudska knjigarna, 1943)

Marija Matray – Answald Krüger

LJUBIMCA: GEORGE SAND IN FRÉDÉRIC CHOPIN

Življenjepisni roman Ljubimca je prikaz življenja George Sandove in Frédérica Chopina v obdobju, ki sta ga preživela drug ob drugem. Spoznala sta se nekega večera v Parizu, ko je bil star 27 let, že znan umetnik. V stanovanju so bili okrog plapolajočega ognja v kaminu že zbrani slavni ljudje: operni tenorist Adolf Neurrit, pesnik Henrik Heine, pisatelj Honore de Balzac, Eugene Delacroix, Liszt … Med gosti je bila tudi baronica Aurora Dudevant, bolj znana kot George Sand. O njej se je govorilo, da je “literarna sirena v moških oblačilih, ki kadi cigare.” Nadzemni zvoki, ki se razlijejo po sobi, ko zaigra Chopin, očarajo pisateljico. Tudi skladatelj jo opazi. Vendar je poteklo kar nekaj časa, preden sta se ponovno srečala. Frédéric Chopin neutrudno dela in ustvarja. Preživlja se s poučevanjem klavirja otrok plemičev, delno s koncerti. Življenje v umetniških krogih v tistem času, v zgodnjih letih 19. stoletja, je drago, a vznemirljivo, z bogatimi duhovnimi razpravami, razmišljanju o literaturi, umetnosti, filozofiji … Živijo v času, ko se pripravljajo velike spremembe (francoska revolucija). Bralec spoznava ne samo značaje in delo glavnih junakov, temveč tudi zgodovino tistega časa, dogajanje v Evropi, na Poljskem, od koder je Chopin tudi doma. Spoznava življenje takratnega plemstva pa tudi trpljenje ljudi, ki so morali v času političnih sprememb zapuščati domove. Med Auroro in Frédéricom vlada obojestranska, vdana ljubezen. Chopin je bolan, močno kašlja. Pisateljica ga skrbno neguje. Svojo ljubezen kar se le da prikrivata.  Oba sta zelo znana. Zlasti dogodki iz življenja g. Sandove polnijo časopisne strani. Takrat ustvarja Mauprat, Indiano … Veliko potujeta. Nekaj časa živita tudi na graščini George Sandove, kjer živita tudi njena otroka iz prejšnjega zakona. Chopin ob ljubljeni osebi premaguje globoko zakoreninjene predsodke, postaja močnejši, manj otožen. Čas pa beži in prinaša nove, nepričakovane razsežnosti.

Knjiga je napisana v zelo berljivem slogu. Zanimiv je prikaz tedanjega časa, ljudi, dežele, pokrajin, kjer potujeta oba umetnika; življenje v pariških umetniških krogih; dela, ki jih ustvarjajo in glasbe same. Čudovito so opisani občutki, ko zadonijo tipke na klavirju. Prikazane so politične razmere v takratnem času v Evropi. Govori tudi o razmerah v založništvu in njegovih težavah. Obenem pa dobimo vpogled v življenje in delo dveh umetnikov, v delček njunega skupnega življenja, ki jima je olepšalo hiter in kratek odmerjen čas bivanja.

Knjiga ima 319 strani. Knjigo je prevedla Breda Pugelj. (Maribor: Obzorja, 1985)

See, Lisa

SNEŽNA ROŽA IN SKRIVNOSTNA PAHLJAČA

Lisa See živi v Los Angelesu. Napisala je več knjig. Za triler Flower Net je prejela nagrado Edgar. Organizacija kitajskih žensk v Ameriki jo je leta 2001 imenovala za žensko leta.

Roman Snežna roža in skrivnostna pahljača je življenjska zgodba dveh kitajskih žena, ki sta živeli v času vladanja cesarja Daoguanga. Lili se je rodila leta 1823. Bralec sledi življenju deklice v krogu njene družine na kitajskem podeželju, se seznanja  z njihovimi običaji, navadami, kulturo, medsebojnimi odnosi v družini – z vlogo staršev, sestra, snah … Malo Lili poučujejo in pripravljajo na bodoče življenje, kamor spada tudi povezovanje nog, kajti le tako se bo lahko poročila. Male, čim manjše, zvite in polomljene noge ji bodo omogočile prehod v višjo družbo. Mati ji začne povezovati noge, ko je bila stara sedem let. Nekaj let je trajalo, da se je stopalo zacelilo, utrdilo in je lahko stopala po njem. Pisateljica pripoveduje o neizmernih bolečinah, ki jih je Lili prenašala mirno, vdano in pogumno. Drobne noge bodo dokaz njenih vrlin – sposobnosti prenašanja bolečin in pokorščine. Ob trpljenju razvija in oblikuje lastno osebnost. Med tem časom, ko živi v sobi, se uči praktičnih opravil, ženskih umetnosti in nu šuja. Nu šu je bila znamenita ženska pisava, namenjena samo ženskam. Lili in Snežna roža sta si pisali in pošiljali sporočila zvezena na robček ali napisana na pahljačo. Da se je dekle dobro poročilo, je v tistem času pripomogla tudi zveza loatong – večno skladni. Zveza za vse življenje, trdno prijateljstvo. Zveza, ki je Lili in Snežni roži olajšala življenje v stari, fevdalni Kitajski s svojimi strogimi pravili, načinom življenja, tradicijo in obveznostmi do družine, doma, domovine, prednikov … 

Pred bralca stopa slika tedanje Kitajske, položaj ženske v takratni družbi, sorodstvene razmere, spoštovanje tradicionalnih vrednot; rojstvo otrok, vloga mater … življenje dekleta, žene, ki se na zunaj trudi ustreči vsem zahtevam, se prilagoditi ustaljenemu načinu življenje, a v sebi bije bitko sama s seboj, s svojo osebnostjo. Najpomembnejša in najbolj dragocena pa je za Lili ljubezen in zvestoba. Ko je skaljeno zaupanje, je to globoko prizadane.

Branje, ki bogati in širi znanje ter odpira vpogled v kulturo dežele, o kateri je že napisano mnogo zanimivega, a vselej znova in znova preseneča s svojim bogastvom in širino. Napisana je pripovedno, doživeto, življenjsko. Z izredno lepimi stavki, globokimi opažanji in mislimi, z vključujočimi konfucijanskimi izreki. Knjiga, ki bo navdušila vsakogar, posebej pa še bralce, ki radi berejo zgodovinska dela, odkrivajo kulturo in način življenja v prejšnjih letih in ki jih zanimajo vzhodne dežele.

Na zadnji strani je avtorica priključila tudi zanimiv prispevek, ki govori o nastanku dela, o njenem gorečem zanimanju za pisavo nu šu, o življenju v pokrajini Djangjong, o srečanju s še tamkaj živečo uporabnico te znamenite pisave. Da bi se ohranil jezik živ, si prizadeva tudi kitajska vlada. S povezovanjem nog pa se je zavleklo še precej v 20. stoletje (1951 se je navada končala), čeprav se je gibanje proti temu običaju začelo že v poznem 19. stoletju.

(Beseda avtorice in zahvale, stran 291–295).

Knjiga ima 295 strani. Knjigo je prevedla Neža Božič. (Tržič: Učila International, 2007)